V soboto 7. maja 2016 je Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo Sevnica že četrtič organiziralo spominski pohod po poteh tajnih skladišč orožja v vojni za Slovenijo 91.

Udeleženci smo se zbrali v Šentjanžu, kjer so  nas je z dobrodošlico pričakali člani Turističnega društva Šentjanž, predsednik KS Boštjan Krmelj in domači  veterani s harmonikarjem Janezom Šoštaričem.

Po uvodnem okrepčilu in pozdravih smo se podali na pot proti  Peklu in naprej proti Cerovcu. Po poti sta nas vodili Fanika Rupar in vsestransko aktivna lokalna turistična vodička Cvetka Jazbec.

Na Cerovcu pri Ruparjevi zidanici, kjer se je v strogi tajnosti 1991 hranilo orožje z edino vednostjo lastnikov je bila spominska slovesnost, kjer se je tedanji organizator dogodkov Slavko Hočevar zahvalil pokojnemu Antonu Rupar in gospe Faniki Rupar, tedanji tajnici na OŠ Šentjanž, za pogumno dejanje v odločilnih trenutkih za samostojnost Slovenije. Ob tej priložnosti smo ji podelili spominsko knjižno darilo. Enako tudi sinu Mojmirju in ženi Alenki, ki upravljata z objektom in so nas skupaj s sosedom, veteranom  Viktorjem Repovžem, ob tem dogodku tudi pogostili. Spregovorili pa so tudi predsednik OZVVS Ivan Cajner, predsednik posavske veteranske organizacije Sever- Rajko Veber in domačin  Milan Gorjanc. Dogodek so popestrili še člani moške pevske skupine Lira, ki jo vodi prizadevni Franc Bastardi in harmonikar.

Slavnost in pohod  je organizacijsko organizirala in vodila prizadevna Cvetka Biderman, katere mož je bil tudi pobudnik za organizacijo teh pohodov.

Po osmih kilometrih prehojene poti, na kateri smo izvedeli tudi veliko zgodovinskih podatkov, smo dogodek zaključili s poznim kosilom v šentjanški kulturni dvorani in se v dobri volji zaobljubili, da se v naslednjem letu spet snidemo.

Vsebina in foto: Janez Levstik

Spoštovane veteranke, veterani, dragi pohodniki in vsi tukaj zbrani, cenjeni predsednik OZVVS in organizatorji današnjega pohod lepo pozdravljeni, še posebej prisrčen veteranski pozdrav pa velja družini Rupar.

V posebno zadovoljstvo in čast mi je, da me je organizatorka današnjega spominskega pohoda povabila, da kot veteran in sodelavec  v projektu MSNZ 1990/91,  spregovorim na današnji slovesnosti in se za hip povrnem v čas, ko smo bili Slovenci enotni in smo znali, pokazali in dokazali, da znamo in zmoremo v odločilnih trenutkih stopiti skupaj in da smo za uresničitev stoletnih sanj svojih dedov in očetov pripravljeni sprejeti tudi boj in se boriti z mnogo močnejšim nasprotnikom in v tem boju tudi zmagati.

Med nami veterani je po več kot četrt stoletja še zelo živ spomin na nepozabne dogodke in pogumna dejanja veteranov in posameznikov, ki so bili v času osamosvojitve pripravljeni storiti nekaj več. Tudi danes, ko stojimo tu pred Ruparjevo zidanico v Cerovcu mi spomin seže več kot četrt stoletja nazaj na razgovor z uporniki z razlogom,  ki sem ga imel med drugimi tudi s Faniko in Tonetom Ruparjem konec septembra 1990 v zvezi z njuno drzno in pogumno odločitvijo, da sta kljub nevarnosti in tveganju bila pripravljena sprejeti v hrambo orožje in strelivo. Še posebej pa mi je ostal v spominu tisti  Miklavžev večer leta 1990, ko je rahlo naletaval sneg, z Brankom, takratnim sekretarjem za obrambo, pa sva iz Sevnice prevažala nenavadno, nevarno, toda zame najlepše Miklavževo darilo. Spotoma sva se ustavila na Ruparjevi domačiji v Birni vasi kjer se nama je pridružil Tone in naju vodil do te zidanice, pred katero stojimo danes. Skupaj smo v kletni prostor znosili zaboje s pištolami in strelivom ter vse skupaj pokrili z kadjo.

Predaja orožja je bila izvedena v popolni tajnosti na zaupanje, brez vsake listine ali podpisa. Dogovorili smo le za geslo in pogoje, pod katerimi se oborožitev lahko preda prevzemniku. Tonetu  sva naročila, da naj z našim dogovorom in geslom  za vsak primer  seznani še ženo Faniko, za tem pa smo se razšli. 

Orožje in strelivo, ki sta ga pogumna domoljuba Fanika in Tone hranila in skrivala v teh prostorih več kot šest mesecev, je bilo prvi dan vojne, to je 27.6.1991 v zgodnjih jutranjih urah po predhodnem dogovoru z Tonetom prevzeto in takoj predano za oborožitev narodne zaščite v krajevnih skupnostih Šentjanž, kjer je bil načelnik narodne zaščite prav Tone Rupar, KS Krmelj, kjer je bil načelnik Mirko Pelko in KS Boštanj kjer je bil načelnik Viktor Gole.

Ker so vsi trije takratni načelniki NZ danes žal že pokojni, predlagam, da z minuto tišine prisluhnimo bitju svojega srca in se poklonimo v njihovo spomin.  "SLAVA JIM".

Dovolite mi, da se vsem navzočim zahvalim za udeležbo, in danes tu na tem slovesnem mestu izrazim zahvalo in pohvalo organizatorki Cvetki Biderman in  vodstvu OZVVS Sevnica, da je v program delovanja za nadaljnje obdobje vključilo tudi vsakoletno organizacijo pohoda po poteh enega od petih tajnih skladišč orožja. Za to srčno upam, da se tu na tem mestu zopet vidimo najkasneje čez pet let.

Hvala vsem in lep veteranski pozdrav "Skupaj v vojni - skupaj v miru".