Zveza veteranov vojne za Slovenijo je 23.12.2014 predstavila zbornik z naslovom Vloga Teritorialne obrambe pri vzpostavljanju in zavarovanju osamosvojitve. Uvodoma je udeležence nagovoril predsednik Državnega sveta RS Mitja Bervar.

Zbornik je rezultat posveta na to temo, ki ga je Zveza veteranov vojne za Slovenijo 18. 6. 2013 pripravila v Državnem svetu RS. Namen posveta je bil omogočiti udeležencem posveta, veteranskim organizacijam ter strokovni in širši javnosti predstaviti dogodke iz obdobja osamosvajanja, izmenjavo pogledov in mnenj o posameznih vsebinah takratnega obdobja, predvsem pa omogočiti širše razumevanje ter spodbuditi preučevanja in razmišljanja o prelomnih dogodkih naše bližnje zgodovine.

Utripa ura in ob njej obmiruje mrežasta slika modrine sveta. In sredi vsega tega dimenzije ljubezni, simboli lepega, dom moj, moja domovina. Zvoki preteklosti padajo v kamnito korito. Noč se leskeče v medli mesečini in vlada belini odpadlega cvetja. V hrib in dol vodijo ceste in cestice, vzpenjajo se čvrsto in odločno ter zaznamujejo moj hiteči, drveči korak. Sramežljivo se odpirajo vrata novega dne, žarkov jutranjega sonca, da celijo razjedene rane preteklosti in preganjajo razbolele sence drvečih oblakov. Pred oltarjem življenja postoj, nemiren popotnik, in srečno pot brez nezgod! Brez teže bremena, v hrib, v osrčje novega dne te moje drage, ljube domovine. Da zaslišiš naše pesmi glas, pesmi slovenskega rodu. Da vzvalovi hrib in dol, da zažubori potok, da odmeva povsod … 

Skozi ples tonov sezimo nocoj na pomursko ravnico, magične vence gora, zamaknjene gorenjske planine, valujoče dolenjske griče, teransko bridki Kras, k oknu sinjega morja, v globino sončne lepote naše ljube domovine. Spletimo misli o ljubezni in spoštovanju do domovine v venec pesmi, pojmo in sanjajmo skupaj …

Sinočnji koncert Godbe Sevnica ob dnevu državnosti je privabil v sevniško kulturno dvorano veliko obiskovalk in obiskovalcev, ki so spremljali bogat glasbeni program, v katerem so s solo točkami nastopili tudi trije mladi in nadarjeni glasbeniki, sicer člani sevniške godbe. Na altovskem saksofonu se je predstavil Anže Rupnik, na flavti Lara Senica in na trobenti Jeromej Kostajnšek. Ob tem je dirigent Matic Nejc Kreča v pogovoru z voditeljico prireditve Tanjo Žibert povedal, da je ponosen na delovanje godbe, ki svoje število vsako leto povečuje in trenutno šteje 53 članic in članov. Slavnostni govornik na prireditvi je bil podpolkovnik in poveljnik 20. pehotnega polka Slovenske vojske Boštjan Močnik iz Loke pri Zidanem Mostu, ki nosi vojaško uniformo že 17 let. Njegov govor je bil jedrnat, jasen in spodbuden, s poudarkom na srčnosti slovenskega naroda, ki mu je uspelo skozi viharni zgodovinski čas postaviti majhno državo Slovenijo na zemljevid Evrope. »Slovenska srčnost je tista, ki se je postavila po robu vsem zavojevalcem,« je dejal med drugim ter zaključil svoj govor z mislijo, da naj ponudimo domovini tisto, kar je v nas najboljše.  Na koncertu, ki je v sevniškem prostoru že tradicionalen, so drugo leto zapored podarili knjižne nagrade osnovnošolcem in mentorjem, ki so sodelovali v literarnem natečaju OZVVS Sevnica z naslovom »Domovina se brani z lepoto«. Posebna strokovna komisija je med prispelimi literarnimi izdelki izbrala tri najboljše in tako so knjižno nagrado prejele Lea Zakšek, Eva Zala Kobal in Ana Trbovc ter mentorici, Jožica Mlakar in Jožica Levstik. Lep prazničen dan je vsem zbarnim zaželel župan Srečko Ocvirk.

S. R.

vir: http://posavje.info/novice/koncert-sevniske-godbe-ob-dnevu-drzavnosti.html

POHOD

PO POTEH TAJNIH SKLADIŠČ OROŽJA

MALKOVEC – PUNGERČARJEVA ZIDANICA

17. maja 2014

Pomlad je že zakorakala v naša življenja in s tem spodbudila k večji aktivnosti. Tako smo aktivno preživeli dan tudi člani Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Sevnica. V skladu z letnim programom smo v soboto, 17. maja 2014, organizirali drugi Pohod  po poteh tajnih skladišč orožja.

Zbrali smo se na avtobusni postaji v Sevnici in se odpeljali proti Tržišču, kjer nas je pri Veliki pletenki, že čakalo nekaj naših članov. Po pozdravnem nagovoru sekretarja OZVVS Sevnica, Petra Teichmeistra in opisu poti smo se podali na 9 km dolgo pot proti Malkovcu. Pot nas je vodila po idilični dolenjski pokrajini od Tržišča, mimo Škovca do Malkovca, kjer nas je očaral prelep razgled po vinskih goricah. Kaj hitro smo prispeli do Pungerčarjeve zidanice, ker je bilo v času 90/91 eno od tajnih skladišč orožja v Občini Sevnica. V spomin na to hrabro dejanje je na zidanici spominska tabla.

Tam smo imeli krajši kulturni program, kjer nam je sekretar OZVVS Sevnica najprej prebral čestitko predsednika Zveze veteranov Slovenije, tovariša Lipiča ob dnevu veteranov. Spregovoril nam je tudi podžupan občine Sevnica, tovariš Kukec, tovariš Ivan Pungerčar pa je kratko opisal dogajanje v času osamosvojitvene vojne.

Ustavili smo se tudi ob spominskem obeležju iz leta 42, kjer je padlo 7 talcev. Te dogodke nam je opisal tovariš Ivan Pungerčar, ki je bil tudi prisoten pri tem krutem dejanju.

Poskrbljeno je bilo, da nismo bili naši želodci ne lačni ne žejni. Po okrepčilu je sledilo krajše druženje ob zvokih harmonike.

Kljub temu da so oblaki zastirali sonce in so nas občasno osvežile dežne kaplje, ni manjkalo dobre volje.

Zaradi razmočenosti terena smo se po nekoliko spremenjeni trasi poti vrnili na izhodišče.

Hvala vsem udeležencem pohoda, saj smo dan preživeli v prijetnem druženju. Na ta način izkazujemo spoštovanje do preteklosti in ponosni smo lahko, da imamo tudi v svojem združenju ljudi, ki so se bojevali za prave vrednote.

Cvetka Biderman

Spoštovani veterani in veteranke vojne za osamosvojitev Slovenije,

Danes, 17. maja 2014 je naš praznik. Spominjamo se časa, ko je leta 1990 Takratni Republiški štab za TO, katerega je vodil general JA Ivan Hočevar, po usmeritvah JA poskušal razorožiti štabe, poveljstva in enote TO. Ta ukrep zaradi odločnosti pripadnikov TO ni bil nikoli v celoti realiziran! Kot odziv na to početje JA se je začela rojevati ideja o uporu in vojaško organizirani tajni organizaciji, kasneje poimenovani Manevrska struktura narodne zaščite.

Za vse, kar je bilo takrat storjeno, se lahko zahvalimo vsem, ki so od prvega dneva tistega zapletenega časa aktivno sodelovali v vseh dogodkih, ki so kasneje z vojno dokončno oblikovali samostojno državo Slovenk in Slovencev ter vseh, ki so v novi državi želeli živeti. To je bil čas, ki je zahteval pogumne in odločne ljudi!

Ob našem Dnevu veteranov vam iskreno čestitam in izražam hvaležnost za ves trud, ki ga vlagate, da se ta čas in ti dogodki nikoli ne pozabijo!

Veteranski pozdrav,

Ladislav LIPIČ,

predsednik Zveze veteranov vojne za Slovenijo

 __________________________

Spoštovani veterani, dragi prijatelji!

V zgodovini vsakega naroda in vsake države so dogodki, ki ne smejo biti pozabljeni. Danes se spominjamo dogodkov iz osamosvojitvene vojne '91 in priprav nanjo. Mnogi so branili domovino Sloveniji, nekateri so dali tudi svoja življenja. Materialna zapuščina omenjenih dogodkov je obranjena država, duhovna zapuščina pa ljubezen in predanost domovini. Vse te vrednote je treba skrbno negovati. Narodov spomin je treba ohranjati, negovati in prenašati zanamcem. Za te vrednote pa se je treba nenehno boriti in se žrtvovati. Ni dovolj, da smo si nekoč na prsi pripenjali vsa mogoča odlikovanja, ljubiti domovino pomeni, ljubiti jo do konca svojih dni, do zadnjega diha. Ljubiti domovino pomeni, da ljubezen do domovine prenašamo na naše sinove, hčere. Če tega nismo storili in tega ne počnemo, nas bo prerasel plevel, tako kot preraste žito. Če mi svojim ne bomo nenehno pripovedovali in jih spominjali na vrednote osamosvojitvene vojne, nam bodo »Grahovčani« in drugi, ki se danes prebujajo s spreminjanjem zgodovine, ugrabili naše otroke, njihovo ljubezen, ugrabili nam bodo domovino. Takrat bo prepozno, ko bodo te sile postale tako močne, da bodo prikazale nas kot sovražnike, kot tiste, ki so se borili za napačno stvar in na napačni strani.

Ko takole razmišljam o tej naši domovini in ljubezni do nje, med nami pogrešam veterane, ki bi tukaj morali biti, ne samo danes. Ki bi tukaj morali delati za »našo stvar«, za našo organizacijo, za naše združenje, ki nosi tako svetlo zgodovino. Ne moremo biti vsi in nenehno samo voditelji, naše funkcije se v času življenjskega ciklusa zamenjajo, vendar lahko pokažemo v vseh vlogah, v katerih se znajdemo, ali smo resnično ljubili in ali resnično ljubimo svojo domovino. Drugi lahko v nas vsak trenutek vidijo, kaj nam je pomembnejše – ljubezen do doma, domovine, ali le in zgolj oblast in funkcija.

Hvala vsem, ki čutite to ljubezen do domovine, ki jo izkazujete tudi z dejanji in ne samo z besedami.

Tako tudi proslavitev današnjega dogodka izkazuje zavedanje, kaj je bilo in je prav in kako se ljubi domovina.

Peter Teichmeister

Sekretar OZVVS Sevnica

DAN ODPRTIH VRAT

Vojašnica Jerneja Molana, Cerklje ob Krki

10. maja 2014

Drage tovarišice in tovariši, gospe in gospodje, lep, prijazen, čim bolj topel, slovenski pozdrav.

Veste, na tem izrazu, slovenski pozdrav, mora temeljiti naše današnje spominjanje, tukaj na Malkovcu. O tem pa malo kasneje. Dovolite mi, da tudi jaz uvodoma posebej pozdravim nekatere ljudi med nami, za katere se mi zdi zelo pomembno, da imamo čast, da smo lahko skupaj – Lado Kocjan. Ko smo ga, kot študentje, poslušali na FDV nam je včasih povedal, da je v partizane šel kot šestnajstleten fant. Lepo pozdravljam tudi gospo dr. Jeleno Švara. Zdi se mi pomembno, da je dr. Švara danes skupaj z Duletovo četo z nami in zato naj tudi jaz povem, da sem zelo vesela, da obstajajo vsi ti naši tovariši in tovarišice, ki še danes skrbno čuvajo tradicije tako po svoji zunanjosti, torej oblekah, oznakah, orožju,m ki ga nosijo, pa seveda vrednotah, ki jih imajo v sebi.  Vesela sem in srečna, da smo danes skupaj, tako z Duletovo četo, Gorjansko četo in pa seveda s skupino mladih borcev Pod svobodnim soncem. Vesela sem, dragi tovariši in tovarišice, da so z nami praporščaki. Želim si, da bi ta rdeča zvezda na teh praporih zaplapolala med nami.

Tudi jaz, kot predstavnica zakonodajne oblasti posebej pozdravljam tiste, ki ste za izvajanje oblasti odgovorni na lokalni ravni, torej, gospoda župana in podžupane, pa odgovorne iz krajevne skupnosti in pa vse tiste, ki ste danes z nami v imenu zveze združenj borcev za vrednote NOB. Moram reči, da je občutek, da sredi teh dolenjskih gričev ohranjate tradicionalno, dolga leta že, spomine na partizanovanje v teh krajih, en dober pomemben obet za tiste, ki iste, ki verjamemo v čas druge svetovne vojne in predvsem, da so naši partizani in partizanke, postavili Slovenijo v drugi svetovni vojni, na pravo stran.

Ko smo zbrani danes na taki prireditvi, kjer obujamo in poskušamo priklicati v spomin, koliko žrtev je bilo potrebnih, koliko ubitih partizanov in partizank, koliko preganjanih in mučenih civilistov, koliko izgnanih iz domov in koliko požganih domov, koliko za vselej iznakaženih otroških duš, da bi iz upora izšli kot zmagovalci nad okupatorji. Ko si vse to prikličemo v spomin, se moramo pokloniti pogumu in predanosti naših prednikov. Z velikim spoštovanjem jaz, in prepričana sem, da tudi vsi si, stojimo danes tu, na Malkovcu z vedenjem, da najbrž tu ne stojimo zadnjič, kajti, verjeli ali ne, ta vojna se še ni končala. Vojna, o kateri je govoril gospod župan, izpred sto leti, se je končala. Tako, da se ne gledamo več skozi strelske jarke, da gremo na obisk strelskih jarkov na Soško fronto, zato, da bi razumeli, kako so spopadi potekali. In se ne opredeljujemo več na naše in vaše. Ko pa govorimo o drugi svetovni vojni na naših tleh, pa to še ni tako. Še bomo potrebovali čas, še se bomo potrebovali vračati na Malkovec in spominjati se. Rekla sem na začetku, da je prav tu na Malkovcu treba pomisliti na pomen slovenskega pozdrava. Temu kraju in tem okoliškim krajem, so namreč okupatorji namenili drugačno usodo. Tus smo zdaj v svoji, samostojni državi, suvereni državi Sloveniji, tako po zaslugi borcev iz NOB, kot tudi po zaslugi naših veteranov in veterank iz osamosvojitvene vojne. Toda zgodovine nam ni namenila, ni bilo predvideno, da bomo tu živeli na svoji zemlji. Tu namreč, v bližini, je potekala meja med nemških Reichom in italijansko državo, kraljevino Italijo. Načrt je bil, da se na nemški strani, izseli prebivalce, izgnali so jih, odgnali v taborišča, tudi v Srbijo, zato, da bi tam naselili kočevarske Nemce. Kočevarji so se morali, hočeš, nočeš, odseliti v te kraje tudi zato, ker italijanska država, ki je je zasedla prostor, kjer so živeli Kočevarji, ni želela teh Kočevarjev imeti v svoji državi. Zato so se odselili in naselili domove naših ljudi na predvsem rodovitne kraje ob Krki in Savi, na Bizeljskem in tu v bližini. Za tiste, ki so živeli na italijanski strani te nove meje, je usoda tudi predvidela, da jih tu ne bo več. Predvideno je bilo, da se na mejo z nemškim Reichom naseli italijanske državljane. Zato so tudi ljudi iz teh krajev izganjali v taborišča, na Rab, Gonars. Torej, predvideno je biklo, da bi nova meja med nemškim Reichom in italijansko državo ne bi bila slovenska.

Zato tovariši in tovarišice je pomembno, da tudi po dvainsedemdesetih letih vemo, da zaradi borcev iz teh krajev, živimo na svoji zemlji in smo tu, Slovenci in Slovenke. Gospa Vladka Blas je že opisale ključne dogodke, zaradi katerih smo se danes tukaj zbrali. Ne bo odveč, če jih ponavljamo, še in še, da se spominjamo dejstev, da je že v letu 1941 tu bila organizirana OF, da so tu čez, na Bučko, šli prvi partizani, ki so se zbrali iz teh krajev, zato, da bi se zoperstavili nasilnemu izseljevanju naših, slovenskih ljudi na nemški strani te nove, vsiljene meje. Boj na Bučki vojaško ni bil uspešen, bil pa uspešen motivacijsko. Ljudje so se zavedali, videli so, da je vendarle z njimi neka, sicer takrat še majhna in zavedna ter motivirana slovenska vojska. Treba je povedati, da je iz teh krajev, iz Malkovca in sosednjih vasi že v začetku marca 1942 je v partizane odšlo šest fantov iz Malkovca in Tržišča. Aprila so se v gozdove v bližino Malkovca prebili partizani iz takrat že dobro znane Duletove čete. To je bila, za tiste čase, četa dobrih bojevnikov, četa karizmatičnega in že za tiste čas slavnega bojevnika. Zato je bilo tako pomembno imeti tu Duletovo četo in zato je bilo to ključno za mlade ljudi, da so v tej četi videli prostor, kamor tudi oni želijo iti. V Duletovo četo se je šlo zato, ker jo je vodil človek, ki je imel vojaška znanja že pred vojno, ki je znal in razumel, kako je treba usposabljati mlade ljudi, ki vstopijo v partizane. V Duletovi četi je bila vojaška disciplina, toda tudi prijateljstvo, razumevanje in sočustvovanje, medsebojna podpora in  razumevanje, ne samo za borce ampak tudi za okoliško prebivalstvo, kamorkoli je ta Duletova četa prišla. Zato so si mladi želeli, da gredo v partizane pav v Duletovo četo. In zato je bil tisti, 22. april tako pomemben, ko je še 14 domačih mladeničev odšlo v Duletovo četo. Čez nekaj dni jim je sledilo še 10 fantov iz sosednjih krajev, Tržišča, Krmelja in drugje. Tako je večina fantov odšla v partizane, tudi tri dekleta so bila med njimi, pa tudi tisti, ki so ostali doma, so hoteli na vse mogoče načine sodelovati v boju. Na Malkovcu je bila ustanovljena vaška straža, kjer so bili skoraj vsi domačini. Malkovec je bil za nekaj mesecev osvobojeno ozemlje, kjer se je zadrževala partizanska vojska. Italijani, ki so imeli postojanko v Tržišču, so ugotavljali, da akcije partizanov in aktivistov naraščajo. Mladinci so nosili hrano borcem, ki so držali zasedo pred postojanko  v Tržišču. Starejši so imeli nalogo rušiti drevje na cesto, rušiti progo in mostove. Italijani so se morali premakniti v novo postojanko na železniški čuvajnici izven Tržišča, pa tudi tam se niso počutili varne.

Domačinom so grozili, da se bodo fašisti maščevali. Kar se je tudi zgodilo avgusta 1942, ko so fašisti na podlagi informacij domačega izdajalca nepričakovano vdrli v vas in obkolili hiše, kjer so prenočili partizani. Ker sta bila v boju ubita dva fašista, je sledilo nesorazmerno maščevanje. Ubili so 7 talcev, v izgnanstvo so odpeljali 6 ljudi, pet od teh so kasneje ubili. Požgali so celotno vas, 42 hiš. Junija 1943 so poskušali znova vzpostaviti postojanko na Malkovcu. V vas je pridrvelo več sto belogardistov in fašistov, ki pa se na srečo niso uspeli zadržati v postojanki. Nemški vojaki, ki so območje prevzeli po kapitulaciji Italije, so v Tržišču oblikovali močno postojanko belogardistov, ki so pobijali izdane ljudi. Malkovec s sosednjimi vasmi je žrtvoval 51 padlih partizanov, talcev in drugih nedolžnih ljudi.

Dragi tovariši, tu smo tudi, da se poklonimo vsem, ki so padli v boju za svobodo domovine. Po moje moramo vedeti, ne le za začetno dejanje, to je odhod mladih v partizane, temveč tudi za represalije nad civilisti, ki so sledile. Tu smo, da dojamemo razsežnosti trpljenja naših ljudi v vojni.

Iz bojev na Malkovcu sledijo določena spoznanja, ki jih je vredno obujati še danes. Najprej – partizanska vojska je bila vojska zelo mladih ljudi, ki so upali tvegati in se vojaško upreti okupaciji. V partizanskih vrstah je bilo mnogo izjemno karizmatičnih in dobrih poveljnikov. Tu lahko omenimo Dušana Švaro – Duleta, ki se je partizanom priključil že leta 1941, imel pa je vojaška znanja iz nekdanje kraljevine. Za poveljnika so ga izbrali soborci že prav na začetku nastajanja 2. čete 1. Dolenjskega bataljona. Četa se je po poveljniku imenovala kar Duletova četa. Star je bil 24 let, ko je postal poveljnik. Do konca vojne je prevzel vrsto visokih poveljniških dolžnosti.

Ugotoviti tudi moramo, da kolaborantom nikoli ni uspelo postaviti svoje postojanke na Malkovcu. S pomočjo nemške vojske so jo postavili v Tržišču. Kot že rečeno, vojaških partizanskih akcij nikoli ne moremo gledati ločeno od trpljenja in hrabrosti civilnega prebivalstva, ki je partizansko vojsko prehranjevalo, jo opremljalo in vzpodbujalo k boju.

Rada bi se vrnila k zadevam, ki jih tu na Malkovcu ne moremo več tajiti in se tičejo sedanjosti. V enem drugem delu Slovenije, v Grahovem pri Cerknici, so pred tednom dni stali v poklon dogodkom iz druge svetovne vojne povsem drugačni ljudje. Objokovali so padec domobranske postojanke v partizanske roke. Spomenik v spomin na padle domobrance so zgradili na zasebni zemlji z vsemi potrebnimi dovoljenji in tako, da zakriva pogled na že obstoječi partizanski spomenik. Lahko pričakujemo, da se bodo v bližnji prihodnosti na podoben način gradili spomeniki slovenski kolaboraciji z okupatorji. Vojna se torej nadaljuje. Vojna s spomeniki, s simboli torej. Vojna za potvarjanje zgodovine.

Vojna, ki so jo napovedali poslanci opozicije, ko so v Zakon o himni, zastavi in grbu Republike Slovenije hoteli zapisati, da bi se prepovedala javna uporaba simbolov fašizma, nacizma in komunizma. Izpeljali bi torej radi ideološko očiščenje državnih proslav, s prepovedjo partizanskih praporov. Za njih je to ena najpomembnejših reform za zagon slovenskega gospodarstva. Boste rekli, da sem cinična? Naj pojasnim!

Medtem ko se mi, potomci partizanov in narodno zavednih ljudi razburjamo nad provokacijami iz vrst potomcev kolaborantov s fašizmom in nacizmom, ko se počutimo tako, da bi skočili v hosto po palico za takšne provokatorje, ko mrzlično brskamo po omarah, če je še kje kakšna zastava z rdečo zvezdo, da jo nesemo na trg pred nos tem provokatorjem, se mimo nas pelje politika delitve slovenskega naroda na same skrajneže. Zdaj ni več prostora za spravo, za strpnost! Zdaj je treba vedeti, kdo je naš in kdo je njihov!

Tovariši, prav to je tisto, na kar čakajo v zasedi tisti, ki še niso do konca sprivatizirali slovenske države. Tisti, ki s pogorišča naše ideološke vojne odnašajo Telekom, Aerodrom Brnik, Helios, Peko, Mercator in še marsikaj. Tisti, ki iz našega zdravja kujejo dobičke zase in ne za naš zdravstveni sistem. Kdor izrazi kakšne dvom, se mu spiše interpelacijo, ali se ga psihološko stisne v blato, mediji pa ocenjujejo njegovo frizuro in ne besede.

Ko bodo prodana najboljša slovenska podjetja, se nam bodo bliskovito popravile bonitetne ocene, pribitek na obveznice bo vse nižji. Zlato fiskalno pravilo bo že zdavnaj na smetišču ekonomskih teorij in ekonomska neravnovesja bodo delavske hrbte pritisnila k tlom. Saj bodo to bonitetne ocene za tuj kapital in za tuje obveznice. Tako vidite, se pride od rdečih zvezd in domobranskih spomenikov do gospodarstva – ampak ne več našega.

Dragi tovariši in tovariščice, bomo zmogli ideološke razprtije postaviti na stran? Bomo znogli pokopati vse mrtve svoje zgodovine, ker je danes ne moremo več popraviti? Ne mi, ne oni! Bomo zmogli še enkrat zagnati svoje gospodarstvo, kot smo ga že v več krizah v svoji zgodovini?

Bomo zmogli zmanjšati ešalon brezposelnih, zlasti mladih? In ko gre za mlade, naj se vrnem na začetek današnje zgodbe – partizansko gibanje so vodili mladi ljudje. Partizanski poveljnik Dule je imel 27 let, ko je s 30. divizijo osvobajal Trst.

Brez ustvarjalnosti in bojevitosti mladih ne bo preboja k zmagi.

Naj mladi znova zaženejo kolo zgodovine!

Smrt fašizmu!

slavnostna govornica, dr. Ljubica Jelušič