Tovarišice in tovariši, borke in borci, veteranke in veterani, gospod župan in podžupan, gospod predsednik krajevne skupnosti in vsi ljudje dobre misli.

Naj se pridružim pozdravom, ki smo jih tukaj že slišali. Tu smo se zbrali danes v spomin na nekdanje borce Duletove čete. Pred sedemdesetimi leti so spontano odšli v partizane, v partizanski boj za osvoboditev te naše domovinice, ki je bila malo prej okupirana. Mislim, da je ta dogodek, tisti trenutek, zelo pomemben tudi za razumevanje Osvobodilne fronte. To ni bila samo neka politična elita, ali pa sestanek v Rožni dolini, kot ponavadi te stvari med seboj povezujemo, temveč je to bila odločitev najširše skupnosti slovenskih ljudi do zadnjega študenta, kajžarja in krampača. Kdor misli drugače, danes, žali vse slovensko ljudstvo, vse pobite in požgane Malkovčane, vseh 90 tisoč padlih Slovencev, ki svojih življenj med drugo svetovno vojno niso žrtvovali za nobeno stranko, nobeno partijo, temveč za slovensko svobodo in boljši svet. Večna slava jim tem talcem, pravičnejšega, manj surovega in vsemu človeštvu prijaznega sveta in bi pozdravil še s starim partizanskim pozdravom – Smrt fašizmu – svoboda narodu!

Mi pa smo danes dediči njihovih vrednot in zato nam ni vseeno, kako je z nami in kaj se bo godilo z našimi prihodnjimi rodovi. Kakšna bo usoda Slovenstva. Ni nam vseeno, da so v teh pičlih letih po osamosvojitvi voluharji uspeli spodkopati našo državico po dolgem in počez, jo okrasti in  sproti odšvercati vso vrednost našega skupnega dela na Ciper, v Dubai in razne krokodilje otoke. Gre za letno milijardo evrov in podobnih vrednosti, precej več kot znaša letošnji varčevalni program. Politična elita z vsemi pravniki in s celo vojsko akonomistov vred jih ni nikoli v teh dvajsetih letih znala udariti po prstih in bi jim rekli - tako pa ne! Nastalo vse večjo luknjo je polnila z zadolžitvami, kar pomeni, da je svoje probleme odlagala na prihodnje rodove kot, da oni svojih ne bodo imeli dovolj. Če bi OF-ovska generacija 1941-1945 ali osamosvojitvena 1991 leta ravnala tako, ne bi Slovenci nikoli, ampak res prav nikoli dočakali resnične svobode in samostojnosti. Toda za to je treba imeti odgovornost v srcu in zanjo zastaviti tudi življenje, če je treba. Tega naši današnji lakotniki nimajo in tudi na kraj pameti  jim ne pade, da bi za kaj takega sploh tvegali svoje zadnjice.  Vmes so se naučili patriotsko všečnega govoričenja o nacionalnem interesu, o domovinski vzgoji in podobnih rečeh, v resnici pa so si za lastno rabo na tihem prisvojili staro proletarsko geslo, ki se za potrebe njihovega ravnanja in njihove odgovornosti glasi približno takole: »Tatovi naše domovine združimo se. Zbirni center pa so davčne oaze«. Potem pa vsem politikom, ki jim krijejo hrbet naš predsednik organizacije za vrednote NOB pove nekaj gorkih, a pravičnih. Pravzaprav je samo Cankarja citiral, pa so ponoreli od jeze. Eden od ne najbolj obrobnih ambasadorjev, se je potem celo spozabil z nespodobno in nesramno izjavo, ki namiguje na predsednikovo senilnost. Brez skrbi bomo rekli tudi danes, tudi jaz rečem, naš predsednik je jasnih misli in možatih besed,enako pogumen, kot je bil bil 1941. Malo se ob tem le spomnite, gospod ambasador, vsaj  tega, da smo s pogumom njegove OF – ovske generacije med prejšnjo svetovno vojno med drugim rešili 800 sestreljenih zavezniških letalcev. Partizanski vojski, ki ji je pripadal naš predsednik, pa je takrat pisal priznanje Churchill, čeprav jo je imel za komunistično, komunizem pa je pravzaprav besno, tako rekoč obsedeno sovražil.  Veliki dolenjski, slovenski mož Levstik je ob priložnosti pribil, saj to je znan citat »Kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti«.  In tudi za to, ker smo njegovi, Levstikovi dediči, ne moremo mimo takih cinizmov na naš račun, ki se kar vrstijo eden za drugim. Recimo Italijanska večkratna objava stare fotografije o fašističnem streljanju  talcev iz Loške doline, s pojasnilom, da na sliki v resnici partizani streljajo uboge Italijane. Vsakemu normalnemu človeku se želodec obrne od vsega hudega od tolikšne sprevrženosti in ostudnega civilizacijskega nespoštovanja. Mi, pravzaprav naša država pa smo uradno ob tem komaj kaj malega ponižno bevsknili. Še en obraz voluharsko prevotljene dežele. Za majhne in ne nujne koristi smo pripravljeni s svojim smrkjlem vred požreti tudi še zadnje ostanke ponosa in časti, temelju resnične suverenosti. Mi jim pa ugovarjamo, ki smo danes tukaj zbrani. In tako naprej. Vse do razlaganja, da praznika upora proti okupatorju in Osvobodilni fronti ni vredno praznovati. Lepo vas prosim!  Kaj pa imamo še vrednejšega v svojem trezorju suverenosti, od vsesplošnega upora zoper razkosanje in opustošenje naše ljube slovenske domovinice, kaj imamo prepričljivejšega od takratnega možatega upora za preživetje? Naj pokaže kdo od naših današnjih jezičnih ščurkov še kakšen evropski narod, ki si je to upal, tako majhen, v trebuhu, krvavem trebuhu , drobovju takratne Hitlerjeve Evrope, ki je pod zastavo svobode združil vse kar je premogel, razen seveda nekaj kolaboracionistov, od borcev in pesnikov, do pevskih zborov. Naj ga kar pokaže! Pa ga ne bo mogel, ker ga ni! Bili smo poleg Judov bržkone edini, ki so jih Hitler in Mussolini hotela iztrebiti do zadnjega. Krvavo sta vadila Srebrenico že zdavnaj pred njo. Biti bi morali ponosni, da imamo v svojem trezorju suverenosti tako bogastvo, kot je narodno osvobodilni boj. Čuvajmo ga zase in za prihodnje rodove, kajti ni naroda, ni države brez zgodovine o pogumu in ponosu njenih sinov. O njihovi volji po življenju, o tem, da so stali, ko se je ves svet podiral, na pravi strani zgodovine, z velikim tveganjem. Duletovi, Majcnovi, dolenjski borci in naša partizanska vojska so stali tam, na mejniku svobode in življenja.

In zato tovarišice in tovariši, je bebavo politikantsko, malo vredno in predvsem kratkovidno, če dan danes razni spravni centri pri vladi in njim enaki ljudje govorijo, da so bili naši partizanski borci orodje, ali ne vem kaj še, tega ali onega totalitarizma. Bili so v službi svobode slovenskega naroda, evropskih ljudstev in vsega človeštva. Bili so rodoljubi, kakršni oni ne bodo nikoli. Slava jim! Veselimo se teh prazničnih dni in pomena, ki stoji za njimi. To so še enkrat - prazniki slovenskega ponosa.

Slavnostni govornik, dr. Matjaž Kmecl

13. vseslovenskega pohoda »Po poti generala Maistra -  Sveta Ana 2012«, ki ga je organiziralo OZVVS Lenart, so se iz našega združenja udeležili štirje člani Fanika in Jože Zemljak ter Cvetka in Ivo Biderman.

Zbrali smo se na parkirnem prostoru Osnovne šole. Po dobrem okrepčilu, ki nas je pričakalo, nagovoru predsednika OZVVS Lenart g. Darka Škergeta, krajšem kulturnem glasbenem programu, ter pozdravu župana občine Sv. Ana  v Slovenskih goricah g. Silva Slačeka in poslanca DZ, smo po navodilih vodje pohoda g. Stojana Bračiča okrog 9.30 krenili na 9 kilometrski pohod v smeri Sveta Ana – Zg. Ščavnica – Rožengrunt – Sveta Ana. Na čelu pohodnikov je bilo petnajst pohodnih praporov, med njimi tudi iz našega združenja, katerega je ponosno nosil Ivo Biderman. Pot nas je vodila po slikoviti rahlo valoviti slovenjegoriški pokrajini med travniki, polji, sadovnjaki in vinogradi brez večjih ali težjih vzponov. Ob poti smo lahko občudovali še nekaj ohranjene vaške arhitekture in naravne znamenitosti. Organizatorji so poskrbeli za slastne domače prigrizke in osvežilne napitke vseh vrst ob treh postankih. Proti Sveti Ani smo se vračali po slemenu naselja Zg. Ščavnica in se na izhodišče, ki je bil tudi cilj, vrnili ob 14. uri. Tam nas je čakal dobro pripravljen vojaški bograč. Seveda tudi pijača vseh vrst ni manjkala.

Pohod je bil po mnenju vseh približno tristo udeležencev odlično pripravljen.

Jože Zemljak

Minister za obrambo Aleš Hojs je 27. junija 2012, na podlagi drugega odstavka 42. člena Zakona o obrambi podpisal odredbo o imenovanju vojašnice Slovenske vojske po padlem pripadniku Teritorialne obrambe med osamosvojitveno vojno.

Od tega dne se bo Vojašnica Cerklje ob Krki imenovala Vojašnica Jerneja Molana.

Vojašnica v Cerkljah ob Krki je poimenovana po Jerneju Molanu, ki mu je bila kot pripadniku intervencijske enote 25. območnega štaba Teritorialne obrambe Brežice, 27. junija 1991 dodeljena izvedba naloge na mejnem prehodu Rigonce. Brežičan, rojen 23. oktobra 1953 je bil tam v spopadu s pripadniki Jugoslovanske ljudske armade v svojem 38. letu smrtno ranjen. Kot prvi žrtvi osamosvojitvene vojne je za izkazano izjemno hrabrost v vojni ter posebno požrtvovalnost v bojnih nalogah posmrtno prejel najvišje vojaško odlikovanje Republike Slovenije – Častni vojni znak, leta 1992 pa je bil za izjemne zasluge pri obrambi svobode in uveljavljanju suverenosti Republike Slovenije odlikovan tudi s »Častnim znakom svobode Republike Slovenije«.

Samo letališče je bilo na področju današnje vojašnice zgrajeno že v času Kraljevine Jugoslavije, leta 1938. S pričetkom druge svetovne vojne je bilo področje letališča prvotno dodeljeno italijanskim okupacijskim silam, a so ga zaradi strateškega pomena zavzeli Nemci. V noči iz 7. na 8. julij 1943 so borci 5. slovenske narodnoosvobodilne udarne brigade Ivana Cankarja napadli letališče v Cerkljah ob Krki, po drugi svetovni vojni pa je letališče prevzela Jugoslovanska ljudska armada. Leta 1953 se je začela izgradnja 2400 metrov dolge betonske vzletno-pristajalne steze in 300 metrov utrjenih travnatih površin ob stezi. Urejanje je potekalo vse do sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je letališče dobilo današnjo podobo.

V času slovenske osamosvojitvene vojne leta 1991 so pripadniki Teritorialne obrambe Republike Slovenije letališče obkolili, ga blokirali in tako prekinili dobavo vode, hrane in elektrike. 27. junija so pripadniki z minometi napadli letališče, zadeli pristajalno stezo, vsa plovila JLA pa so še isto noč zapustila tako letališče v Cerkljah kot celotno Republiko Slovenijo.

Februarja 2008 je bila ustanovljena Brigada zračne obrambe in letalstva, ki pod enim poveljstvom združuje vse enote zračne obrambe in letalstva Slovenske vojske.

Ministrstvo za obrambo je za poimenovanje vojašnice pridobilo soglasje svojcev. Imenovanje vojašnice sodi v sklop poimenovanja vojašnic po Teritorialni obrambi in padlih v osamosvojitveni vojni ob dnevu državnosti.

Razglasitev imenovanja vojašnice bo skladno s Pravili službe v Slovenski vojski slovesno opravljena najpozneje v 30 dneh od uveljavitve odredbe.

Vir: Služba za strateško komuniciranje, MORS

Slovesnost poimenovanja je bila 13. julija 2012 pred vojašnico, udeležila sta se je član predsedstva Milan Varlec in praporščak Ivan Udovč

Izlet v neznano 2012
8. septembra 2012

Olimje, Jelenov greben

OLIMJE

Blizu reke Sotle, ne daleč od glavne ceste, ki povezuje Obsotelje z ostalimi kraji Slovenije in Hrvaške, pod goro Rudnico, se nahaja zaselek, v katerem stoji veličastna cerkev in ob njej samostan. Od nekdaj ga domačini poznajo pod imenom Olimje. Vsako leto obišče ta kraj na tisoče domačih in tujih gostov, ki pridejo letovat v Terme Olimia v Podčetrtku ali v Rogaško Slatino. Tem se pridružijo še izletniki, romarji, pohodniki in popotniki. Baročna cerkev s samostanom naredi veličasten vtis na obiskovalce. V samostanu živimo redovniki sv. Frančiška - manjši bratje ali minoriti, kot se v Sloveniji uradno imenujemo. Mnogi obiskovalci doživljajo Olimje kot oazo miru sredi vse bolj hrupnega sveta. Verni najdejo svoj duhovni mir v tihi molitvi pred Marijino podobo v cerkvi. Ljubitelji narave posedajo po klopeh okrog samostana in pustijo, da jih nagovori lepota Božjega stvarstva, ki je v Olimju še ohranjeno. Bolniki se ustavijo ob zdravilnih zeliščih in iščejo »pravo rož'co« za svoje zdravje. Otroci se zazrejo v ribnik pred samostanom in uživajo ob pogledu na množico rib. Mladi in stari pa radi poklepetajo s katerim od bratov in nemalokrat se zgodi, da si ob takšnem srečanju olajšajo tudi svojo dušo…

(vir: spletna stran http://www.olimje.net/index.php/sl/)

JELENOV GREBEN

Le nekaj 10 metrov nad Olimjskim samostanom stoji Ježovnikova domačija s kmečkim turizmom.

Med številnimi dejavnostmi je vsekakor turistično-gostinska ponudba.

Prvi gostitelji, ki vas bodo pozdravili ob prihodu na domačijo, so jeleni. Vzrejajo približno 100 jelenov, ki se prosto gibljejo na površini 8 hektarov…

(vir: spletna stran http://www.jelenov-greben.si/index.php?domacija )

SPOMINI IN PRIJATELJSTVA OSTAJAJO

V časih, ko so obče človeške vrednote postale neprepoznavne in jih je zamenjalo blago in bogastvo, ko so se medčloveški odnosi usmerili na izkoriščanje, prevare, iskanje napak in afer, na diskreditacijo in uničenje, je kot nekaj neresničnega spet videti nekaj deset mož, nekoč fantov, vojakov, teritorialcev, ki so pred dvajsetimi leti brez pomisleka stopili v prve vrste, da bi ubranili svoje vasi, kraje in domovino, ki so ji grozili težki časi, kako se veselijo ponovnega srečanja.  

Komaj smo razglasili, da stopamo na pot samostojnosti, ko smo ustvarili tisočletne sanje naših očetov, dedov in pradedov, je bilo treba stopiti v bran tej naši mladi, krhki novi domovini. Ti fantje so bili pripravljeni dati svoja življenja za naša polja, travnike, za petje ptic v naših gozdovih in za naš jezik, ki nas ga je s toliko ljubezni naučila mati.

Blizu trideset fantov, pripadnikov teritorialne obrambe Slovenije, iz Blance, Boštanja, Loke, Krmelja, Sevnice, je uspešno preprečilo sovražniku, da bi prišel do podatkov in seznama nabornikov, ki bi jih prisilno mobiliziral v svoje vrste, družine le-teh pa ogrozil zaradi maščevanja, če bi se naborniki izogibali mobilizaciji v JA. Po tej uspešni akciji so pripadniki Enote za posebne namene prevzeli borbene naloge obrambe vzdolž spodnje savske doline, skoraj vse do meje s sosednjo Hrvaško;  Krakovski gozd, Brežice, Artiče, Cerklje…

Zgodbe, zgodbice, za uho prijetne in zanimive, napete in adrenalinske. Kot gledanje vojnega filma na filmskem platnu v topli dvorani Koloseja, zleknjeni v udobnem, žametnem sedežu in s kokicami ter Coca Colo v rokah. Toda za tiste, ki so v vojni za Slovenijo izgubili svoje najdražje, zelo resnične in boleče. Njim tolažba, da je osamosvojitvena vojna trajala le nekaj dni in, da je bilo število padlih zanemarljivo, pomeni manj kot nič.

Ti borci ostajajo skromni in srečni, da so izbojevali svobodo. Ni jim žal in še enkrat bi storili isto.

Prijateljstva, nekajkrat preizkušana na straži, v zasedi, v akciji na bojišču, zroč smrti iz oči v oči, ne morejo zbledeti, kaj šele ugasniti. Po toliko letih so dobila celo novo razsežnost, v teh čudnih časih pa tudi  nov zagon. Morda bo treba še enkrat stopiti skupaj…?!

Do takrat pa se bodo vsako leto, kot doslej, srečevali in se družili, ter se z veseljem spominjali rojstva in obrambe naše domovine. Nikoli pa ne bodo pozabili tovarišev, ki jih ni več med nami.

»Tukaj smo zato, ker nas druži ljubezen do doma, družine in domovine; ker spoštujemo hrabrost, poštenost, čast in resnico; ker želimo in delamo v dobro naše domovine Republike Slovenije«, je zaveza iz simbolnega veteranskega dejanja, ki nenehno odzvanja v ušesih in mislih teh hrabrih fantov – mladih mož.

Peter Teichmeister

  fotografija Peter Teichmeister