Dovolite, da vas vse skupaj prav lepo pozdravim, tako v svojem imenu, kot imenu moje ožje ekipe, oziroma predsedstva. Danes novo vodstvo, sedaj že staro, praznuje eno leto svojega delovanja. V tem obdobju smo poleg obveznih dejavnosti znotraj veteranske organizacije poskušali v veliki meri vzpostavljati predvsem stike z vami, organizirati izlete, srečanja, ki bi vam omogočili kakšno urico dodatnega veselja, razvedrila. Upam, da smo v tem vsaj delno uspeli in se ob tem za izredno požrtvovalno in uspešno delo zahvalim tudi sekretarju Petru.

Za leto 2012 lahko rečem, da je bilo na veteranskem področju izredno razgibano leto. Ne mislim govoriti o vseh dogodkih, ki so naše iskreno in domoljubno dejanje iz osamosvojitvene vojne poskušali očrniti, tudi nismo zahtevali dodatnih pravic od države, te nam je po svojem videnju in prepričanju podelila sama in lani mačehovsko tudi odvzela. Ne to so dejanja, ki pa niso in ne morejo biti opravičljiva. Odziv veteranov je bil več kot dostojen, primeren našim dejanjem in tudi v organizaciji je bilo poskrbljeno, da se je protestov lahko udeležil, kdor je želel, torej je bila odločitev dana posameznikom in ne pod neko prisilo.

S sekretarjem sva se v Pekrah udeležila tudi posveta vseh predsednikov in sekretarjev območnih združenj. Nisem prepričan, da je bilo srečanje za vzgled, je pa po mojem mišljenju bila priložnost, da vsi skupaj spoznamo, da moramo v teh trenutkih še bolj stopiti skupaj in vsaj začasno umakniti notranje spore in različne poglede, ki so sicer dobrodošli, vendar ne smejo iti na škodo veteran in veteranov.

Danes sem vesel in ponosen, da sem vaš predsednik, saj vsa ta dejanja niso vplivala na naše članstvo in vašo pripadnost, imamo poravnano članarino v več kot 80 %, zgledno in vzor vsem ostalim v naši državi. Vse to dokazuje tudi današnja udeležba na zboru, ki nam vsem daje upanje in obveznost v nadaljnje, še bolj zavzeto delo. Vsem skupaj želim konstruktivno sodelovanje v poteku zbora, še posebej pa veselo druženje.

Predsednik OZVVS Sevnica, Andrej Štricelj

"V soboto, 20. aprila 2013, sem bil na Malkovcu, v čudoviti družbi, med ljudmi, s katerimi sem praznoval zgodovinski – partizanski praznik, praznik ob dnevu upora slovenskega ljudstva in v spomin na odhod prve skupine partizanov iz Malkovca v Duletovo četo 1. Dolenjskega partizanskega bataljona. Občutki so bili čudoviti in med pogovori so se v meni porajale zgodovinske resnice, ki jih ne bom nikoli pozabil in vedno se bom trudil, da bodo moji otroci in vnuki ponosni na te vrednote.

Ljubezen do domovine, do vrednot osvobodilne vojne, ki so jo izbojevali partizani, to so tiste prave vrednote, na katere bi morali biti vsi ponosni, ne pa, da nekateri pljuvajo po zgodovini lastnega naroda. Vsakršno potvarjanje teh resnic ni nič drugega, kot nepoznavanje zgodovinskih dejstev. Vsak Slovenec bi moral biti ponosen na to, da so se naši predniki uprli Hitlerjevi tiraniji, ki je poskušala izbrisati našo domovino in kar je najhuje, iztrebiti naš narod.

Na prireditvi so peli in recitirali otroci, igrala je godba, plesali so ljudski plesalci in igrala je harmonika. Rodila se je spontano partizanska pesem, ki je donela med vinogradi, bilo je zelo prijetno vzdušje. Vsi udeleženci – stari in mladi smo v sebi čutili pripadnost in to nas je povezala in zagotovo vem, da za vedno.

Vse povsod so bili partizani, novodobni ljubitelji partizanstva: z nami je bila Duletova in Gorjanska četa, prapori borčevskih in veteranskih organizacij.

Letos mineva 71 let, ko se je štirinajst mladih fantov iz Malkovca pridružilo Duletovi partizanski četi in zaradi česar se je okupator le nekaj mesecev kasneje, 2. avgusta 1942, kruto znesel nad domačini – vas je bila požgana, ustreljenih je bilo sedem talcev, šest so jih odpeljali in jih kasneje pet ustrelili. Sredi junija 1943 leta so skušali fašisti z domačimi pomagači postaviti v vasi postojanko, a jim ni uspelo.

Osrednji govornik na prireditvi je bil Mitja Klavora, generalni sekretar ZZB za vrednote NOB, ki je med drugim povedal: »Dragi prijatelji, tovarišice in tovariši, živimo težak čas. Ni nam naklonjena tuja finančna oblast. Želi se polastiti še tistega malega, kar je ostalo narodnega materialnega bogastva. Prepričujejo nas, da smo preveč jedli in pili, preveč potovali po svetu, se preveč zdravili in preveč izobraževali. Sedaj naj bi morali zaradi teh grehov kakšnih 10 let stradati, stiskati pasove, ostati v temi nevednosti in neukosti, da se spokorimo za te svoje grehe in plačamo ceh zanje.

Vendar, ali smo res preveč jedli in pili??? Jaz mislim, da ne. Torej tiči zajec v drugem grmu – zanesljivo je, da smo slabo uporabljali in upravljali, kar smo imeli, kar smo v preteklosti, predvsem v »zaničevanem socializmu«, ustvarili.

Namesto da bi mi postali strateški partnerji, ko je prišel pravi čas za to, smo po svetu iskali nove gospodarje. Združili smo se s tako imenovanimi velikimi silami, ne vedoč, da so velike zato, ker jih vodijo le njihovi lastni interesi, ker so oni frak in talar.

Torej jih ne vodi prijateljska naklonjenost do nas in še manj bratska ljubezen ali kolegialnost. Iz nas so iztisnili, kar se je dalo – na lep način, sedaj pa skušajo iztisniti še zadnje kaplje – na grd način, z grožnjami in pritiski. Spet pa za to potrebujejo domače misijonarje, ki jih je doslej zavojevalec vedno tudi našel. To pa so naši vrli politiki, ki svoje blažene trenutke doživljajo, ko se smejo slikati in dihati isti zrak v sobanah z velikimi. Pri tem pa so prepričani, da sodelujejo pri velikih odločitvah. PA NE! Pomembne odločitve v te sobane le sporočijo, od drugod, da se ustvarja privid demokratičnega odločanja. Pri tem se velikokrat vprašam, kaj so ti možje in žene res toliko pametnejši in modrejši od nas? Ali so morda le močnejši?«

Obiskovalci prireditve, nastopajoči in vsi, ki so bili tam so ploskali in se strinjali s povedanim. Mitja Klavora pa je strnil razmišljanje z naslednjimi besedami: »Svetovna gibanja, ki iz studencev že prehajajo v potoke in rečice, se upirajo prav temu, tem prevaram in manipulacijam. Drvenje proti negotovosti in morda celo katastrofam, bodo ustavila le ta nova gibanja dobro mislečih ljudi iz ljudskih množic. Gibanja, ki na prvo mesto postavljajo človeka, kot posameznika, njegovo pravico do dostojanstva, spoštovanja in obstoja.

Vse, kar ni na tej poti in v tej smeri ni prav in ni dobro. Seveda pa je oblik delovanja in organiziranja nešteto, uniformnost ni dobra niti pri oblačenju, kaj šele v glavah.«

In na koncu je Klavora recitiral mojo pesem.

Prebuja se rdeča kri

Slovenci kremeniti,
vstanimo iz suženjstva zakleti,
mi, rdeči borci za prostost,
storimo, kar naša je dolžnost.

Delavci in vsi ljudje resnic
izborimo si pravice,
naj zasveti pravda stara,
ker hočemo oblast in staro čast.

Zaprimo vse tatove – politikante,
tajkune – gospode prevarante;
razbijmo ta pogoltni svet laži,
naj se ogenj pravde razplamti.

Že je tekla kri za našo zgodovino
in še bo tekla za našo domovino;
očetje naši so se žrtvovali
in tudi mi se bomo bojevali.

In zaključil: kdor pesniku želi zapreti usta je … beden in slab!

SMRT FAŠIZMU, SVOBODO NARODU!«

Tekst:  Lojze Podobnik Gorjanc

Sedem članov iz OZVVS Sevnica se je v soboto, 21. aprila 2013 udeležilo tradicionalnega 11,3 km dolgega pohoda "Po poteh braniteljev Slovenije" iz Gomile pri Kogu do Središča ob Dravi. Pohod vsako leto tradicionalno organizira  OZVVS Ormož v spomin na dogodke, ko so domačini organizirano zaustavili oklepno enoto JLA iz Hrvaške, ki je bila namenjena v Radgono.

Prijazni in gostoljubni ormoški veterani vojne za Slovenijo so pohod pripravili nadvse lepo in strokovno, saj smo bili med postanki seznanjeni z daljno in bližnjo preteklostjo krajev, koder smo hodili.

Pred začetkom pohoda, med potjo in na koncu je bilo poskrbljeno, da nismo bili ne lačni in ne žejni. Po okrepčilu ob zaključku poti v Središču ob Dravi so nam je spregovoril tudi župan občine Središče ob Dravi Jurij Borko, predsednik OZVVS Ormož Miran Fišer in predsednik pokrajinskega odbora Vzhodnoštajerska Venčeslav Ogrin. Za dobro razpoloženje je poskrbel ansambel Rožmarin.

Pohoda so se udeležili člani več kot deset združenj z osmimi pohodnimi zastavami območnih združenj, med katerimi je bila tudi naša, ki smo jo s ponosom nosili.

Med potjo domov smo prižgali še svečko na pokopališču v Veliki nedelji, v spomin našemu lani preminulemu članu J. Anderliču.

Hvala združenju OZVVS Sevnica, da nam  je omogočilo udeležbo na pohodu in lepo preživet dan.

Fanika, Jože, Cvetka, Ivan, Danica, Anica, Pavle.

Čudovit dan, nadvse prijazna Petra, ki je zadolžena za Športni dom Sevnica in - veterani iz Posavja smo doživeli nepozabno športno in družabno srečanje veteranov Posavja 2013. Trinajsto po vrsti smo tokrat organizirali veterani OZVVS Sevnica.

Medalje in pokali so tudi letos šli v prave roke - nekaj domačinom in gostiteljem, nekaj pa je ostalo tudi drugim. Prehodni pokal smo zadržali letos zase, če nam bo to uspelo še dve leti si ga bomo lahko lastili za vedno.

Hvala vsem udeležencem, gostom - županu Srečku Ocvirku, predsedniku OO ZB za vrednote NOB Maksimiljanu Popelarju in predsedniku Pokrajinskega odbora ZVVS Posavje Rudiju Smodiču za udeležbo in pozdravne besede.

Hvala tudi Glasbeni šoli Sevnica, njeni ravnateljici Katji Krnc ter učencu Timoteju Kadilniku, ki nam je popestril kulturni del programa z dvema skladbama na harmoniki.

Hvala tudi ostalim, ki so (ste) kakorkoli pomagali, da s(m)o se veterani Posavja (Območna združenja veteranov vojne za Slovenijo Brežice, Krško in Sevnica, ter Policijsko veteransko društvo SEVER Posavje) počutili na Srečanju prijetno.

Ukaz SZ št. 625, z dne 15. maja 1990, hranjen v Vojaškem muzeju

Tako nekako se je začelo.

"Uporniki" so se krepko zavedali posledic slepega izpolnjevanja ukaza, zato so z aktivnostmi tajnega skladiščenja orožja že v avgustu 1990 pričeli zagotavljati in ustvarjati pogoje za ustrezno organizacijo oboroženega odpora, saj se je ravno v teh tajnih skladiščih širom Slovenije hranila oborožitev, s katero so bili kasneje oboroženi udeleženci osamosvojitvene vojne 1991.

»Minljiv si, le tvoja dela so tvoj spomin«

je napis na spominskih ploščah tistih objektov, kjer so zavedni Slovenci nudili svoje nepremičnine za tajna skladišča orožja, ki so preprečila, da bi bila ogrožena naša večstoletna ideja o samostojnosti.

Tudi na območju občine Sevnica je bilo organiziranih pet tajnih skladišč orožja, ki so bila razmeščena tako, da je bilo mogoče to orožje učinkovito in hitro razdeliti med organizirane uporabnike. Na Jančevi domačiji v Ponikvah pri Studencu je Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo Sevnica leta 2006 postavilo prvo spominsko obeležje. Dve leti kasneje je bilo odkrito spominsko obeležje na Pungerčarjevi zidanici na Malkovcu, naslednje leto pa je Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo Sevnica odkrilo še zadnja tri obeležja na objektih, kjer se je leta 90/91 tajno skladiščila oborožitev narodne zaščite krajevnih skupnosti in organov občine Sevnica in sicer, na domačiji Jožice in Slavka Hočevarja v Drožanju, na zidanici Fanike in Antona Ruparja v Cerovcu in domačiji Slavice in Jožeta Imperla na Razborju.

V spomin na te hrabre dogodke, ko so ti ljudje tvegali s svojim življenjem in življenjem svojih bližnjih, ko so se uprli zakonitemu ukazu, je bila rojena ideja, da vsako leto organiziramo pohod na eno izmed teh tajnih skladišč orožja.

" V soboto, 25.5.2013, je Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo organiziralo  prvi  Pohod  po poteh tajnih skladišč orožja.

Zbrali smo se pred veteransko pisarno, kjer nas je pozdravil  sekretar OZVVS in nam kratko predstavil  kaj  in zakaj so tajna skladišča orožja bila .

Nato smo se podali na 9 km dolgo pot, ki nas je vodila mimo pokopališča  na Sveti Rok.  Tam smo se na postajališču okrepčali in nadaljevali naprej do Drožanja, kjer je na stanovanjski hiši  št. 15A  spominska plošča.  Po gostoljubnem sprejemu družine Hočevar  je bil pri plošči  krajši kulturni program, tovariš Ivan Božič  Buky , organizator manevrske strukture narodne zaščite 1990/91 v občini Sevnica,   pa nam je predstavil v spomin na katere dogodke je bila plošča nameščena.  Na povratku smo se ustavili v Zavetišču pod sv. Rokom, kjer sta nas prisrčno sprejela Darinka in Janko Avguštin. Po kosilu smo se  poveselili ob zvokih harmonike, nekateri so tudi zaplesali.

Preživeli smo čudovit dan v prijetnem vzdušju , tudi vreme nam je bilo naklonjeno. Zadovoljni smo sklenili, da se bomo udeležili naslednjega pohoda.",

je samo eden izmed številnih prijetnih vtisov, ki so bili izraženi od udeležencev tega pohoda.

Srečanje članov sekcije

vojnega poveljstva 25. območnega štaba TO in

poveljnikov vojnih enot TO

Sekcija vojnega poveljstva 25. območnega štaba Teritorialne obrambe deluje  kot sestavni  del Pokrajinskega odbora ZVVS za Posavje. Ustanovljena je bila leta 2009 in ima trenutno 58 članov. Sekcija deluje skladno s Statutom ZVVS in ima svoja pravila, znak in priznanja. Člani sekcije so pripadniki poklicne in rezervne sestave 25. območnega štaba teritorialne obrambe, ki so med vojno opravljali vojaške naloge kot vojaške starešine, vezisti in radioamaterji v štabu ali osebno zavarovanje poveljnika. Člani sekcije lahko postanejo tudi poveljniki vojnih enot TO, ki so med vojno opravljali pomembne vojaške naloge in drugi častniki, podčastniki ter vojaki teh enot, ki so se posebej izkazali.

Namen delovanja sekcije je ohranitev spomina na Teritorialno obrambo ter na vojno za obranitev samostojnosti Republike Slovenije leta 1991. Naloge sekcije so: organiziranje letnih srečanj, podpora in pomoč območnim združenjem veteranov vojne za Slovenijo iz Posavja pri skrbi za postavitev spominskih obeležij in ohranjanju spomina na osamosvojitev in vojno, pridobivanje pisne, zvočne in slikovne arhivske dokumentacije o vojaških dogodkih iz let 1990-1991 ter arhiviranje pri ustreznih institucijah, seznanjanje javnosti in vodstev lokalnih skupnosti v Posavju z vojaškimi dogodki iz časa priprav in vojne leta 1991, podeljevanje spominskih priznanj pripadnikom TO, vojnim enotam TO, posameznikom in orgaom ter organizacijam, ki so v letih 1990-1991 nudili pomoč TO.

Letošnje srečanje je bilo 11. junija 2013 v Gostišču Janc na Studencu v občini Sevnica. gostitelj srečanja je bilo OZVVS Sevnica. Na srečanje smo povabili predstavnike 7. sile, novinarje iz Posavja in sicer: gospo Ireno Majce, gospoda Vlada Podgorška, gospoda Gorana Rovana in gospoda Pavla Perca, ki so v letih 1990-1991 poročali o vojaških dogodkih v Posavju. V zahvalo za njihov trud, strokovnost in profesionalnost pri obveščanju javnosti smo jim podelili plakete 25. območnega štaba TO. Komplet spominskih kovancev smo podelili občini Sevnica in ga je sprejel župan gospod Srečko Ocvirk. Plaketo smo podelili tudi Rudiju Kajtni našem sobojevniku, ki je bil težko ranjen v boju v Krakovskem gozdu ter 175. protidiverzantskemu vodu TO Sevnica.

Naši nadalnji načrti so povezani z nalogami sekcije, pripravljamo pa se tudi na 25. obletnico osamosvojitve in vojne, ki bo leta 2016. Namen imamo izdati knjigo, ki že nastaja in ima delovni naslov  "Operativno taktični vidiki osamosvojitvene vojne v Posavju". Avtor knjige je Mitja Teropšič. Podali smo tudi pobudo, da Svet  Posavskih občin, ob okrogli obletnici , ki bo leta 2016 podeli 25. območnemu štabu domocil in na ta način izrazi zahvalo vsem pripadnikom TO iz Posavja, ki so leta 1991 zelo uspešno, z orožjem zavarovali osamosvojitvene procese.

prispevek Mitje Teropšiča - načelnika 25.OŠTO Brežice, upokojenega polkovnika, veterana vojne za Slovenijo

Spoštovane tovarišice, tovariši; borke, borci Narodno osvobodilnega boja; veteranke in veterani osamosvojitvene vojne za Slovenijo!

Spoštovani župan Občine Sevnica Srečko Ocvirk!

Spoštovani predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Sevnica tovariš Maksimiljan Popelar!

Spoštovani gosti in vsi, ki ste se danes zbrali ob pomniku zgodovine, ob katerem še posebej prisrčno  pozdravljam  vse tiste, ki ste težke zgodovinske trenutke doživeli in jih preživeli.

Spoštovani!

V čast in ponos mi je, da lahko spregovorim v kraju, v katerem so za svobodo dali svoja življenja mladi ljudje.   Spomin nanje je še vedno živ. 

S spoštovanjem se spominjamo vseh, ki so se bojevali za lastno svobodo, za svobodo svojih bližnjih, za svobodo obstoja slovenskega naroda in ostalih narodov.

Domovina je ena, tako kot naše življenje in to eno ter edino življenje so posamezniki dali, da se v svobodi rojevajo nova življenja, zato je potrebno njihova dejanja ceniti in negovati spomin, da bi se vojni čas nikoli več ne ponovil.

Bile so storjene grozote, izvajalo se je hudo nasilje nad slovenskim narodom, a ne samo nad nami, temveč tudi nad drugimi narodi po vsej Evropi.

Zapiranje, pobijanje in poniževanje pa ni upognilo pogumnih, dobro mislečih ljudi, ki so se uprli okupatorju, ki ni bil prizanesljiv do nikogar – niti do otrok in starejših.

Vsaka vojna do sedaj je bila ideologija posameznika, ki ni znal ceniti življenja drugih in temu smo se skupaj z ostalimi narodi odločno uprli in izbojevali svobodo, ki je najvišja vrednota, zato naj svobodno sonce nikoli ne potemni.

Svobodno deželo so izbojevali naši očetje, matere, zavedni Slovenci in Slovenke.   To je bil velik dan za človeštvo, ki se je uprl nacizmu in fašizmu ter domačim izdajalcem.   Majhen narod se je odločno uprl okupatorju in njegovim pomagačem, ki so nas želeli izbrisati z zemljevida sveta, tedanje Evrope.   Iz malega naroda so hoteli narediti sužnje, hlapce, da bi ostali brez svoje identitete – kulturne, gospodarske in politične.

Na Slovenskem naj bi se po njihovi ideologiji ne več slišala slovenska beseda, ki nas je vodila in usmerjala mnoga stoletja, da smo obstali na domači zemlji.

Slovenke in Slovenci tega nismo dovolili, nastal je enoten upor proti okupatorju in domačim izdajalcem.

 Povojne generacije se moramo zahvaliti in pokloniti vsem padlim borkam, borcem in tudi tistim, ki so umrli v taboriščih.    Hvala tudi še živečim, ki so izbojevali težko bitko, bitko, v kateri so mnogi darovali svoje življenje v veri, da bodo njihovi potomci živeli v miru in v svobodi.

Preteklih dni se danes spominjamo, da bi se iz njih učili in nečesa naučili. Preteklosti se ne da izbrisati, upoštevati moramo zgodovinska dejstva.   Napak in krivic se za nazaj ne da popravljati. Vsako obtoževanje, kdo je bil in kaj je bil, ustvarjajo nove delitve, ki  sedanji generaciji ne koristijo. So resnice in so laži, na katere je treba odgovoriti z utemeljenimi dokazi.    Nobena vojna do sedaj ni bila pravična, zato skupaj ustvarjajmo novo prihodnost – brez obtoževanja, brez delitve na črne in bele.   Skupaj ustvarjajmo nov svet dobrih, iskrenih, pogumnih, odločnih in enotnih ljudi. Ne dovolimo, da bi nas karkoli razdvajalo.   Bodimo ponosni na svojo preteklost, na svoje prednike in živimo v slogi ter miru.    Razmišljanje o storjenih krivicah, ki jih je bilo preveč, o maščevanju ne vodi v prihodnost, kakršno si želimo.    Stopimo skupaj in bodimo ponosni na to, da živimo v svobodni Sloveniji

Spoštovani!

Čeprav sam pripadam povojni generaciji, ki ni doživela strahot druge svetovne vojne, sem pa spoznal tudi sam, kaj pomeni vojna. Iz pripovedovanja očeta, kot partizana in  matere kot interniranke je sledila ugotovitev, da je vsaka vojna umazana in ne pozna milosti.   Dolžan sem in dolžnost mi je ohraniti zgodovinske dogodke, jih prenašati na rodove, da bodo znali ceniti NOB in vojno za Slovenijo. Izbojevano svobodo, spomine na padle, mučene, ki so verjeli v lepšo prihodnost.

Stoletja je slovenski narod sanjal o samostojnosti in to smo dočakali leta' 91. Takrat smo pokazali zrelost, enotnost in pogum. Imamo svojo državo, svoje nacionalne simbole, svoj  jezik, ki nas povezuje in hkrati dela unikatnega med ostalimi narodi.  Vse to moramo ceniti, kajti plačilo za to, kar imamo danes, je bilo veliko, preveliko.   Zrelost, enotnost in pogum potrebujemo tudi v sedanjem času.

Med osamosvojitveno vojno za Slovenijo smo spoznali, da želimo živeti na svoji zemlji, govoriti svoj jezik, ustvarjati nove vrednote in živeti v lastni državi. Ne smemo dovoliti, da država pripada samo peščici izbranih. Republika Slovenija je moja, naša domovina.   Domovina je mati in tako kot mati skrbi za svoje otroke, moramo skrbeti tudi mi zanjo.

Veliko je sprememb, tako na političnem kot na gospodarskem področju. Preveč je divjih privatizacij, odpuščanj, tajkunizacije in korupcije. Korupcija je postala naš vsakdan,naj si to bodi na lokalni ali na državni ravni. Temu moramo narediti konec.  

Vse preveč je varčevanja, krčenje sredstev v zdravstvu, na socialnem področju, v šolstvu ter krčenje pokojnin. Varčevanje pri upokojencih, borcih, kmetih in delavcih je zgrešeno.

Kot član stranke DeSUS in predsednik OO se bom zavzemal, da se nam ne jemlje tisto, kar smo si zaslužili z trdim delom in odrekanjem.

Drage tovarišice, cenjeni tovariši, spoštovane gospe in spoštovani gospodje!

Naj ob zaključku sklenem nekaj svojih misli in besed in jih posvetim vaši in moji Sloveniji, v kakršni živimo danes.

Ko smo se pred dvajsetimi in še več leti osvobajali in se osamosvojili, sem menil, da nas čaka svetla prihodnost. Mislil sem, da nas bo naša pridnost, delavnost, enotnost popeljala med najbolj razvite države Evrope. Žal temu nismo bili kos. Nismo zmogli sestopa iz socializma v realno demokratični kapitalizem, delne enakosti. Dovolili smo, da je prišlo do divjih privatizacij in prevzemov podjetij, s čimer so se okoristile posamezne elite družbe na račun delovnih ljudi.

A upanje umira zadnje - upanje nas utrjuje v prepričanju, da bomo premagali vse težave ter krizo človeških vrednot. Imamo znanje, sposobnost in voljo za pošteno ravnanje, kar nam bo povrnilo zaupanje v pravno državo. Zrimo z optimizmom v prihodnost, ki jo oblikujemo sami, s svojimi dejanji, ki nam jih nihče ne vsiljuje. Vem, da bomo zmogli.

Na tej zemlji domujemo več kot 1300 let, zato ne smemo dovoliti, da nam to zemljo vzamejo tujci, gospodarijo na njej.

Vsem želim še naprej prijetno druženje, obujanje spominov na preteklost in sedanjost.

HVALA in SREČNO!

slavnostni govornik, požupan Jožef Žnidarič